Tudi na področju mladinskega dela se v zadnjih letih v ospredje postavlja pomen psihohigiene, osebnostne in profesionalne rasti mladinskih delavcev_k. Tako na izobraževanjih in raznovrstnih dogodkih lahko med drugim slišimo izjave, kot so:

  • “Kako poskrbeti zase?”,
  • “Najprej morate poskrbeti zase, nato lahko poskrbite za druge – saj veste, enak princip kot pri kisiku v letalu!” in pa 
  • “Kako poskrbeti za strokovno rast in razvoj?”

Ob tem se nam ponujajo različna orodja in pristopi, kot so kovčing, samorefleksija, mentoriranje, intervizija in nenazadnje tudi supervizija, o kateri govori ta zapis.

V tem članku sva želeli preko ključnih vsebinskih poudarkov ter preko Evine osebne izkušnje ponuditi odgovore na vprašanja o tem, kaj je supervizija, zakaj se odločiti za supervizijski proces in kako pravzaprav supervizija izgleda v praksi. 

Kaj je supervizija in vloge v superviziji

“Ko sem par let nazaj prvič slišala, da je supervizija dobra stvar tudi za mladinske delavce in delavke in ne samo za terapevte in psihologinje, sem si mislila: “Kul… to mislim da ni zame, ampak zveni kul!”  Nisem namreč človek, ki bi bil za neke debate, pogovorne skupine ali modrovanja v debatnih krožkih. Če moram deliti svoje osebne izkušnje ali mnenje, sem pogosto raje tiho. No, že ta zapis je zame kar korak iz cone udobja. 🙂

Lani pa sem se končno odločila in se priključila supervizijski skupini. V to so me prepričale pozitivne izkušnje drugih, pa tudi to, da supervizija pride prav pri poklicni refleksiji in preprečevanju izgorelosti. Seveda me je k prijavi gnal tudi firbec, da vidim, za kaj sploh gre. 

V moji skupini smo mladinske delavke – vse smo iz različnih organizacij, vendar zaradi narave dela počnemo podobne stvari … in se soočamo s podobnimi problemi, dilemami, izzivi.”

Supervizija je s strani supervizorke_ja voden proces poklicne refleksije mladinskih delavcev_k. Proces supervizije omogoča evalvacijo različnih vidikov dela, krepitev poklicne kompetentnosti in bolj poglobljen vpogled v lastno delo. Supervizija je učna in podporna metoda samorazvoja strokovnjakov_inj, ki pomembno doprinese k njihovemu kontinuiranemu osebnostnemu in poklicnemu razvoj. 

Gre za refleksijo in integracijo osebnostnih značilnosti, teoretičnega znanja in konkretnih izkušenj v t. i. “profesionalni self” (Žorga, 1997a). Supervizija torej omogoča poklicno učenje, ki temelji na konkretnih izkušnjah, omogoča razumevanje prepletenosti in sovplivanja misli, dejanj, čustev, kot tudi večplastnosti odnosov med ljudmi. Supervizija je tudi proces, ki ponudi konstrukcijo nove resničnosti in kreativno reševanje poklicnih vprašanj. (Kobolt, Žorga, 1999)

Iz zapisanega lahko razberemo, da sta v supervizijskem procesu ključni dve vlogi. 

Prva vloga je supervizor_ka, ki je odgovoren_a za vodenje procesa. Na tem mestu je pomembno izpostaviti, da so supervizorji_ke strokovno usposobljene osebe za vodenje supervizijskih procesov. Za področje mladinskega dela so to najpogosteje supervizorji_ke z licenco na področju socialnega varstva (glej: https://www.szslo.si/supervizija). 

Druga pa je izmenjujoča se vloga je supervizanta_ke. V njej se izmenjujejo mladinski_e delavci_ke, ki so člani_ce supervizijske skupine. Gre za osebo, ki predstavi svoj problem ali vprašanje, vloga ostalih članov_ic supervizijske skupine pa je, da aktivno sodelujejo pri novih spoznanjih supervizanta_ke. 

Pri tem je potrebno poudariti dve pravili: mladinski_e delavci_ke morajo biti notranje motivirani za sodelovanje v superviziji, to pomeni, da morajo imeti željo po učenju in rasti (beri: za resnejše supervizijsko delo je nujna prostovoljna odločitev mladinskega_e delavca_ke za sodelovanje (Žorga, 1997b)). In drugič, člani_ce supervizijske skupine med seboj ne smejo biti v hierarhičnih odnosih, nasprotno, morajo biti na primerljivih delovnih mestih. V primeru manjših kolektivov je tako najbolje, da se ponudi možnost, da supervizijsko skupino tvorijo strokovnjaki_nje iz različnih organizacij (npr. mladinski_e delavci_ke iz različni organizacij).

Proces supervizijske skupine

“Na prvo srečanje sem šla brez nekih pričakovanj. Seveda, imaš neko teoretično znanje, ampak brez neke izkušnje je to precej neotipljivo.”

Supervizijski proces se praviloma začne s sklenitvijo supervizijskega dogovora, kjer se med drugim določi pogostost in trajanje srečanj. 

Za večji učinek supervizije je pomembna kontinuiranost, tj. supervizija mora potekati redno in čez daljše časovno obdobje (Žorga, 1997b). V praksi to najpogosteje pomeni, da se skupina sreča desetkrat v letu (srečanja praviloma potekajo mesečno), eno srečanje pa traja med eno in tremi urami. Kadar je možno (predvsem iz finančnega in logističnega aspekta) se spodbuja srečanja na tri ali celo dva tedna. 

Poleg tega supervizijski dogovor določa tudi cilje supervizijske skupine, način komuniciranja med srečanji in obveznosti supervizorja_ke ter članov_ic skupine (Žorga v Kobolt, Žorga, 2000). 

Če je prvo srečanje praviloma namenjeno dogovorom, spoznavanju, pričakovanjem in ciljem procesa, je zadnje praviloma namenjeno evalvaciji procesa.

Na posameznem srečanju se obravnava konkreten primer ali vprašanje enega od članov ali članic skupine, gre za – t. i. supervizijsko gradivo

Supervizor_ka vodi skupino k refleksiji in k sistematičnemu premišljevanju o primeru (npr.: kaj se je dogajalo, kaj si razmišljal_a v dani situacij, kaj si čutil_a, kako si ravnal_a, …). Temu sledi osmišljevanje izkušnje, primerjava in interpretacija, povezava s teoretskim zaledjem, vrednotami itn. V tej fazi se pojavijo uvidi v situacijo, nova spoznanja o lastnem mišljenju, čustvovanju in vedenju. 

Proces se zaključi z razmislekom o uporabi novih spoznanj, s preigravanjem različnih možnosti, kako naučeno pretopiti v prakso, kakšne so možne ovire in kako jih premagati. Opisan proces temelji na t. i. Kolbovem krogu izkustvenega učenja (Rupnik Vec, 2005). 

Supervizija temelji na prepričanju, da se lahko učimo en od drugega. To pomeni, da se tudi na srečanjih, na katerih se morda ne obravnava našega osebnega problema, veliko naučimo – tekom srečanja hote ali nehote iščemo vzporednice med supervizijskim gradivom in našo realnostjo, med ravnanjem kolega_ice in lastnim delovanjem itn.

“Tudi če ima nekdo v skupini problem, ki ga ti nimaš, lahko iz njega odneseš nekaj zase in za svoj poklicni razvoj.”

“Supervizija je super”

Motivov za vključevanje v supervizijo je verjetno toliko, kolikor je članov_ic supervizije. A v grobem lahko govorimo o dveh glavnih naravnanosti: prva je psihohigienska naravnanost, pri kateri je supervizija prostor skrbi zase, orodje za preprečevanje stresa, izgorevanja, upravljanja s kriznimi situacijami. Druga je edukacijska naravnanost, ki vsebuje željo po učenju iz lastnih izkušenj in po strokovnem napredku (Slana, 2005).

“Sedaj, po nekaj srečanjih, lahko rečem, da je supervizija super zaradi teh stvari:

  • Ugotoviš, da nisi sam_a. Tudi če sam_a delaš na projektu ali v organizaciji, če nimaš v organizaciji nikogar, ki bi te podprl … sedaj imaš skupino ljudi, ki so s tabo!
  • Na svoje izzive pogledaš na drugačen način, od daleč. Dobiš tudi poglede drugih.
  • Supervizor_ka pogovor usmerja, da je ta konstruktiven.
  • Tudi če ima nekdo v skupini problem, ki ga ti nimaš, lahko iz njega odneseš nekaj zase in za svoj poklicni razvoj.
  • Če o svojem poklicnem razvoju (še) ne razmišljaš, je to idealna priložnost, da začneš.”

K temu lahko dodamo, da supervizija omogoča varen prostor za refleksijo lastnega delovanja in pozitivno doprinese h skladnosti delovanja z mislimi, čustvi, željami mladinskih delavcev (Žorga, 1997a) in predstavlja prostor skrbi zase in za lastno psihohigieno.

“Če potegnem črto: Bi supervizijo priporočila tudi drugim mladinskim delavkam in delavcem? Da!”

Kot je zapisano že v uvodu, je supervizija vedno bolj prisotna tudi v mladinskemu sektorju – tako v praksi, kot tudi na ravni (strateških) dokumentov (npr. v Standardih za mladinsko ulično delo (Mreža Mlada ulica, 2021) ter v Kompetenčnem modelu za mednarodno dejavnost mladinskih delavcev (Salto Youth, 2016)).

Trend vpeljevanja supervizije v mladinsko delo prepoznavamo kot nujen korak v smeri večje kakovosti mladinskega dela (enega izmed dveh nacionalnih ciljev Evropske agende za mladinsko delo v Sloveniji). To uresničujemo tudi v projektu DD – dostojno delo, in sicer z organiziranjem desetih supervizijskih skupin, ki bodo za mladinske delavce_ke brezplačne. Več informacij najdete tukaj

Eva Gajšek (Socialna akademija) in Nežka Agnes Vodeb (Mreža MaMa) v imenu ekipe projekta DD – Dostojno delo

 

Vir

Supervizija – proces razvoja in učenja v poklicu, Kobolt in Žorga, 1999, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Supervizija- proces razvoja in učenja v poklicu, Kobolt, Žorga, 2000, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Vloga supervizije pri poklicnem in osebnostnem razvoju strokovnega delavca, Žorga, 1997a, Združene za socialno pedagogiko.

Odprte dileme ob izvajanju profesionalne supervizije, Žorga, 1997b: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PGGM0PCP

Supervizija med izobraževalnim in podporni vidikom, Kobolt, 1996: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-046TO8UZ/e239f9fc-6445-4bcd-9c17-7e6cde277b92/PDF

Vloga supervizanta v supervizijskem procesu, Slana, 2005: https://revija.zzsp.org/2005/05-1-095-112.pdf

Supervizija v akciji – drobci dogajanja s supervizijskega srečanja, 2005: https://revija.zzsp.org/2005/05-1-075-094.pdf

Standardi za mladinsko ulično delo, Mreža Mlada ulica, 2021: http://www.zavod-bob.si/mmu/wp-content/uploads/sites/5/2021/12/Standardi-ulicnega-dela_2021.pdf

Kompetenčni model za mednarodno dejavnost mladinskih delavcev, Salto Youth, 2016: https://www.movit.si/fileadmin/movit/1MVA/RAZVOJNI_PROJEKTI/Kompetencni_model_za_mednarodno_dejavnost_mladinskih_delavcev.pdf